Iz družabne kronike dogodkov vam serviramo kosti.
Glodajte jih brez predsodkov, vsega bomo krivi mi.
Ogledala vaših grehov se žrtvujemo za vas,
javnost mora biti obveščena, to je križ za našo čast.
Rumeno, rumeno, rumeno...
Požvižgamo se na moralo, na čudno željo po zasebnosti.
Ni čisto res, bo pa prižgalo zeleno luč v denarnici.
V imenu barvne reportaže ne poznamo milosti,
smo rumene ljudske straže, rablji svete Radovednosti.
Rumeno, rumeno...
Uredništvo Bliska, prosim? Vežem. Dvajset minut sem že čez.
Veronique! Veronique, prosim, pridi k meni v sobo takoj.
Marta, samo da uravnam presnovo.
–Ukazujem ti.
Ne vem, če beta karotin deluje brez maščobe. Če odrežem maščobo, ne vem, če ima 40 gramov.
Dve beljakovinski enoti, maščobe, vlaknine...
Veronique, pogodbo ti bom predrla.
–Razdrla. Pogodbo? Kakšno pogodbo? Saj nimam nobene pogodbe.
Takoj ko jo sestavim in jo podpišem, jo bom raztrgala.
Z zobovi.
–Z zobmi.
Pa nehaj me popravljat, Veronique.
Včeraj si mi ukazala, naj te popravljam.
–Včeraj, včeraj!
To danes ne velja več.
Sicer ti bom pogodbo raztrgala z noh... z nohto.
O, pa ne že spet!
Živjo, stari. Daj, pritisni mi klet.
Grem najprej malo v fitnes.
–V fitnes? Si zmešana?
Ob enajstih imaš sestanek redakcije.
A hočeš, da ti šefica razdre pogodbo?
Kaj bluziš, stari, saj v Blisku noben nima pogodbe.
Pogodba gor ali dol, jaz ne spim več, odkar imamo novo metlo v Blisku.
Če misliš, da se bojim tiste francoske stare mame, se hudo motiš.
O, Mitja, stari, reflekse imaš čisto fuč. Ajdi, mej se.
Hello!
Hej, čao, kako si?
–V redu.
V redu? Monika, ti imaš pa gips na napačni nogi.
Noga je kar prava, veš.
–Kako prava, a ga nisi imela v petek na levi?
Saj, v petek so mi sneli onega od raftinga, pol sem pa v soboto šla na paragliding...
Joj, ne, ne, ne... –Naslednji postanek: 22. nadstropje.
Kam pa ti greš?
–V garderobo.
V kakšno garderobo? Pa ne misliš delat? –Zakaj pa ne?
Monika, poslušaj. Zvezde ti svetujejo, da ta teden počivaš, jasno?
–Ne...
Verjemi, da bi ti tudi brez zvezdnega namiga vsak isto rekel.
Veš, kako bom švoh, če bom počivala.
Pol bom pa rabila pomoč, to pa je res.
Bom ti pomagala, samo ne danes, jasno?
–Zakaj?
Zato, ker pride zdajle ena gostja. Sem že čisto na njo skoncentrirana.
Katera gostja?
Rumeno, rumeno, rumeno...
Glorija?
Ja, res! Si predstavljaš, da si je mene izbrala za svojo osebno trenerko?
–Pa je videti noseča?
Nekaj sem slišala.
–Ne vem, to pa pojma nimam.
Ko jo boš videla, daj potipaj ji trebuh. Če je spodnji del trd pa napihnjen, pol je gotovo hlebček v pečici.
Saj ne morem verjet! Monika, kot prvo, moje poslanstvo je čisto nekje drugje in kot drugo, niti slučajno ne mislim otipavat svojih strank.
Lepo te prosim!
Glej, saj ne mislim, da jo šlataj, narahlo potipaj.
Sploh pa, ti si njena osebna trenerka. Saj ti bo sama povedala.
Pa zakaj tebe sploh zanima, če je ona noseča?
Zaradi ekskluzive. Ej, predstavljaj si:
v svoji rubriki objavim, prva, novico o prvi nosečnosti naše najslavnejše pevke.
Marta, nova urednica, ona zahteva ekskluzivne zadeve.
Če ne, bom letela z Bliska, prosim, prosim...
Letela, letela, tudi jaz bom nekam odfrlela, če bodo moje stranke ugotovile, da prišepetavam njihove intimnosti novinarjem.
Rumenim. Tebi.
Ej, glej: če je noseča, je to dejstvo. Če novinar razkrije dejstvo, javnost ima pravico biti obveščena.
Uredništvo Bliska, prosim? Ja, vežem.
Potokarja imaš na liniji.
Malo prej sem govorila z njim.
–Tisto prej je bil Potočnik.
Popevkar.
–Ne, ta zdaj je popevkar, tisto prej je bil Potočnik, podjetnik.
Pravzaprav največji slovenski poslovnež, gospod Žiga Potočnik.
Merde alors! Mislila sem, da je tisti zmešani Potočnik Potokar oziroma Potokar Potočnik.
–Ja in?
–Rekla sem mu, da nimam časa za njegovo plenkanje. Podjetniku namreč! On pa naj bi sponzoriral naš prodžekt z džambo plakati.
Zdaj bo šlo vse k hudiču, o tem ni dvoma.
Ja, kaj pa zdaj naredim? Povej, Veronique.
Ja... Vsekakor se lahko odpoveš dobrodelnemu podjetniškemu plesu.
Gospod Žiga Potočnik je namreč svak od sestrične od žene zunanjega ministra.
–A ja?
–Ki je bila poročna priča pastorka namestnice šefa predsednikovega kabineta in mačeha polbrata ljubice njegove bivše žene.
Diskreditirana sem.
Vaši klani v Sloveniji so mnogo hujši kot naši v Franciji. Nikoli se ne bom zavrtela na parketu pred ljubljanski crème de la crème.
To še ni vse. Potočnikov polbrat je direktor jesenskega All stars golf turnirja.
–A tudi All stars?
Tudi golf ti je splaval po vodi.
–A tukaj imate vodni golf?
Joj, to pomeni, da je vse šlus, finito, razumeš?
Aja. Upam, da je to vse.
–Približno. Seveda če se boš izogibala lepotni kliniki Lepotička.
Lahko se ti namreč zgodi, da ti vstavijo silikone v obliki kislih kumaric.
–Zakaj pa?
Direktorica je Potočnikova sestra.
V Lepotički?
Pa kako si sploh izvedela, da imam tam dogovorjen termin?
Ja, tajnice smo namreč strenirane, da beremo misli svojih šefov.
No, kaj naj s Potokarjem?
–Skenslaj ga.
Ja, gospa urednica je žal na sestanku. Bom, na svidenje.
Veronique.
–Prosim?
A se ti zdi kaj narobe z mojimi joškovoma?
Ta tvoja dvojina! –A zdaj sem jaz kriva za to vašo dvojino!
Včeraj se je prodajalničarka kar valjala po tlah, ko sem iskala dve mleki.
Sploh si ne upam več pomislit, da bi kupila dve stvari naenkrat.
Raje kupim tri mleke, čisto po nepotrebnem.
22. nadstropje. –A se mogoče slikaš za naslovko?
Veronika!
Kaj pa je spet ušpičila naša evropska šefinja?
Mitja, dobro veš, da ne govorim o tem, ker me veže zakon molka.
A, si v mafiji?
–Ne, samo ne šimfam, ker sem lojalna in tega se držim.
–A, lepo, lepo. Zato pa delaš brez pogodbe, ne plačujejo ti prispevkov in v penzijo boš šla leta 3008.
Če se boš držala mene, boš v kratkem
postala moja namestnica.
–Ti kar sanjaj.
Dal ti bom bogovsko plačo.
A misliš, da bojo šefi Bliska še dolgo prenašali to gos?
Zadostuje, da ji pomotoma pozabiš zlektorirat njeno kolumno.
Bralci ne bojo več dolgo prenašali njenih traparij.
–A da ne? Ko sem bila na bolniški, je napisala, da je Ljubljana najslikovitejše mesto ob Donavi, pa še opazili niso.
–Kar dokazuje, da njenih člankov nihče ne bere.
–Ali pa nihče ne bere našega časopisa.
Ja, to je tudi možno, ja.
Saj v našem časopisu itak ni ničesar za prebrat. Gledajo samo slike. No, berejo pa
– moje članke, seveda.
Kakšni odmevi na moje Utrinke iz Indije?
Mhm, so že klicali pa pismo bralcev imamo.
–Objavi ga.
Prav.
Kaj pa piše?
–Da si vse prepisal iz National Geographica.
Barabe! Ko objavimo, da Donava teče pod Tromostovjem, se nihče niti ne zgane.
Ko pa jaz iz uglednega ameriškega strokovnega časopisa prepišem samo vrstico, so vsi pokonci.
A vseeno objavim pismo?
–Si nora? Raztrgaj ga.
Dobro, ampak taki se vedno znova javijo.
Ja, saj. Boljše, da ga objavimo mi kot pa kakšen konkurenčni časopis.
A je vsaj kaj tožljivega? Mislim, lahko bi na sodišču iztržil kak milijonček, saj veš, blatenje moje časti...
Zmerja te z narcisoidnim nastopačem.
–To se mi ne zdi nič nenavadnega.
Kaj pa to: "Impresivna verbalna diareja, ki je zgolj impotenten prevod slabo recikliranega originala iz enega naših najuglednejših časopisov."
Super! Same tujke. Objavi, nihče ne bo razumel.
Glorija je prišla.
Uau! Samo je pa bolj majčkena kakor na televiziji.
Zdaj vem, zakaj nosi dvajsetcentimetrske pete.
Da se ne vidi, kako ima kratke noge.
Daj nehaj, prav fenomenalno izgleda. Samo rit ima pa res majčkeno bolj ploščato.
–Ja. Trikrat je že bila na liposukciji.
A res, al' kaj?
Mhm. Kakšen se ti zdi trebuh?
–Ja, pa je majčkeno okrogel, a?
Ma daj, kot balon je, no!
Okej, luštna je, ampak je ziher ful neumna.
–Oooo!
Ljubčki moji, o tem, kar ste delali do zdaj, enostavno ne bom izgubljala besed.
Članki so predolgi, vse skupaj je malce zamorjeno, a ne.
Ampak zaradi tega ne bomo izgubljali upanje in dobro volje, ker sem se odločila uvajat revolucionarni, popolnoma nov koncept Bliska.
O, hvala, Vili. Concept Bliska kot vr'unskega tabloida je la'kotna, lakotna senzacija, ki nas bo iz vsesplošne zaplonkanosti popeljala v novo tisočletje.
Voilà.
A ni to malo prezgodaj?
–Kako prezgodaj?
Novo tisočletje bo šele čez 995 let.
–Ja, Veronique, tu gre za vizijo!
A ne razumeš, jaz imam vizijo.
Ja, saj, saj, krasno. Ampak
zakaj lahkotnost?
Doslej smo veljali za tabloid s težo.
–Pa kakšna teža!
Teža je out! Danes je v modi lahkotnost. Lahka šunka, lahko mleko, lahki trači, lahki kondomi, ohne Zucker.
Točno, Vili. In zato bo nova številka lakotna.
Tema tedna bo slovenski žigolo.
Krasna tema! Torej, tako zblojene teme že dolgo časa nismo imeli.
Veronique, kaj pomeni "zblojen"? Zapisala si bom novo...
Ne, ne, to ni zborna beseda.
Saj je ne bom pela v zboru.
Hotel sem samo reči, da je tema izvrstna. Res, enkratna.
Ja, bien sûr, hvala. Žigoloja
bo pa obdelala Monique.
Ja, kje pa sploh je? –Na terapiji.
Sporočila je, da pride kasneje.
Sporočila? A je sploh prosila
za bolniško? –Kako bolniško,
saj sploh ni v službi.
Kdaj me boste že nehali izsiljevat
s tem! Konec je svinčenih časov,
ko ste vsi kar prejemali plačo
brez da bi skomignili s prst.
Monique bom kar odštela
37 odstotek 'onorar.
A ni to preveč?
–A se ti zdi, Nejkec? Potem pa samo
okrog 11 odstotek 'onorar, prav?
–Torej, to je nezaslišano.
Žigoloja bo pa obdelal
Mitja, prav? –Prav. Lahko.
Mislim... v redu, lahko,
ampak zdi se mi...
Ne vem, če sem primeren
za to temo. Mogoče bi bila
kakšna novinarka primernejša
za to temo.
Če imamo samo eno novinarko.
Sploh pa sem razmišljala,
da bi odpustila nekaj moški'
in zaposlila več žensk.
Ja, diskriminacija je, kot vemo,
največja sovražnica demokracije.
Mislim, da problem le ni tako velik.
Mislim, da imamo žensk
tukaj dovolj. Navsezadnje imamo
vsaj dve ženski.
Smo pa tu sami belci, a ne?
Blisk naj bi bil globalni tabloid
in bom morala zaradi globalne
kvote odpustit vsaj tretjino
belih sodelavcev.
To je izsiljevanje.
Okej, okej, bom jaz obdelala
žigoloja. –Prav.
Poznam vratarja, ki se ljubiteljsko
ukvarja s tem.
Vratar? Jaz hočem profesionalca.
Ljubljana ni Pariz.
Tu nimamo šole za žigoloje.
No, prav. Naj žigolo bo na mojo mizo
že jutri. Danes. –Danes?
Ja, kajpadada!
Jaz sem Lilly. Lilijana, Lilija.
Vi ste me izbrali
za vašo osebno trenerko.
A ja? Oprostite, joj. Jaz sem
pa mislila, da ste ena nadležna
oboževalka, ki hoče avtogram.
Zato nisem hotela odgovorit.
Ne da sem naduta ali pa kaj,
samo ljudje imajo pač radi,
da jih slavni ignorirajo.
–Ja?
Ja, tako to je. Prej sem bila jaz
preveč dostopna, preveč človeška,
to pa ni dobro. Zdaj tri leta že
ne odgovarjam na pisma,
pa je prodaja in naklada plošč
ful, blazno narasla.
Ne, neverjetno. A res?
–Res, ja. Ker ljudje so prej recimo
v meni videli... tako kot sestro,
sosedo ali pa mamo.
To pa ni dobro, ne.
–Ne? –Ne, zato ker nobenemu
pametnemu ne pade na pamet,
da bi imel sestro ali pa sosedo
ali pa mamo za idola. Vsi bi radi
bili ameriški predsednik
ali pa Madonna. Ali pa Brad Pitt,
to je kul, ne. To je in.
Ja, zanimivo. Mislim,
bo že držalo, če vi tako pravite.
Dobro. Takole.
Najprej mi povejte, kaj pričakujete
od današnjega treninga,
kaj bi radi izboljšali...
Ja, tako sem hotela, da bi mi vi...
A te lahko tikam?
–Ja, seveda, seveda.
Da bi mi malo nadlahti
ojačala pa zadnjico.
Ker tlele se mi je čist začelo
povešat, čist grozno pa tle
je čist nekaj hruškasto.
Rit je čist mimo.
Kje pa, glejte, to je samo vaša
samopodoba. Ampak če hočete,
lahko kasneje tudi na tem
delava, prav? –Prav, prav.
Dobro je. Telefon vam zvoni.
Aja, naj kar zvoni, na tega
se nikoli ne oglašam.
Ne? –Ne, ne, ne.
Nedostopnost, ljubica.
Da se slavni ne oglašajo,
to je pol slave, ti rečem.
Zakaj pa potem telefona
ne pustite doma?
To pa ne! Rada pa slišim zvoke,
da mi pihajo na dušico.
Ja, veš kako pravim:
moja filozofija je,
telefon je kot ogledalo. Več je
klicev, več je znakov moje
popularnosti. Ko bo enkrat tiho,
sem medijsko mrtva.
Dajva začet, no.
Dobro, prav. Takole, za začetek
rabim par vaših podatkov, teža,
višina pa še par drugih zadev,
tako da lahko izračunam
indeks vaše telesne mase.
Ne se hecat, ljubica, no.
Tolikokrat sem že lagala
glede teh stvari, da sama ne vem,
kaj je res in kaj ni.
Okej, pol pa bova to pustile
prazno. Kakšne posebnosti,
družinske bolezni, astma,
srčne motnje? –Ne, ne, to pa ne.
Nič takega.
Nosečnost?
Prosim?
Nosečnost. Mislim, kakšne vaje
nosečnicam odsvetujemo,
zaradi tega vas vprašam.
A se ti ne zdi, da malo pretiravaš
z osebnimi vprašanji?
Ne, glejte, zato pa sem vaša
osebna trenerka. Bom morala kar
precej zadev izvedet od vas,
da bova lahko dobro delale.
Mogoče se bova še celo zbližale.
Glejte, Madonna je celo zanosila
s svojim osebnim trenerjem.
–S trenerjem, ja, ne pa s trenerko.
Kaj pa veste! Pustite
se presenetiti. –Kako?
Pustite se presenetiti.
To je reklamno geslo našega
fitnesa ta mesec.
No, prav, samo vseeno se mi zdi,
da malo pretiravaš
z osebnimi vprašanji. Okej?
A lahko tlele...
en lasek vam je padel...
Kaj pa delaš?
Kaj delaš z mojimi lasmi?
Daj jih nazaj. Ej, moji lasje
so moja zadeva, okej?
Moj DNK. Nočem, da bi kdo
iz njih kloniral otroka, jasno?
Ja... A bova kar začeli
z vajami za ogrevanje, prav?
Prosim.
Takole. Bova začeli z glavo.
Naprej. Počasi nazaj.
Naprej. Nazaj.
Kaj pa mednarodna tema?
–Ja, ja, seveda. Imamo sijajen
material z Bližnjega Vzhoda.
Torej ekskluzivni portret,
portrait, terorista, ki so ga že
kot otroka indoktrinirali.
Portret terorista?
Sam je sodeloval pri dveh
samomorilskih bombnih napadih.
Ja, kako je potem sploh živ?
Mitja, ne, Blisk naj bi promoviral
pozitivno razmišljanje
v življenju, a ne?
Še kakšna zunanja tema?
–Da, absolutno. Sam sem napisal
reportažo o menihih iz Butana.
–Iz česa? –Iz Butana.
A spet kak terorist? Zdaj pa
s plinsko bombo okoli pasu!
Mitja, zdaj pa nehaj s tem.
Ne, ne pa trikrat ne!
Kako ne razumeš, Mitja?
Naš 'orizont je zdaj
združena Evropa.
Ja, dajte mi portret monaške
princese, ki ljubi natakarja.
Plus zakaj je zgorel cirkuški
direktor,
njen prejšnji ljubimec. Voilà.
–Pogorel.
Jaz o tem ne bom pisal.
Ne bom pisal.
Zunanje zadeve so moje
področje.
Trenutno ni bolj pomembne
zunanje zadeve. Kdo bo spet
napumpal monaško Štefko.
Če smem nekaj pripomnit.
Mi smo dejansko revija za lajfstajl.
Če smem nekaj pripomnit.
Mi smo dejansko revija za lajfstajl.
Točno, Nejkec. Lajfstajl pa je,
kdo koga pumpa, kdo se fila
s silikoni, kdo ima jahto
s helikopterjem in tako naprej.
Ponavljam, jaz
o tem ne bom pisal.
No, potem naj piše Veronique.
–Naj piše!
Nejkec, a imaš mogoče kakšne
udarne slike
iz naše crème de la crème?
–Tukaj so slike Glorije na vrtu.
Oh, très très joli! Kasneje jih
bom izbrala skupaj s tabo.
Na naslovnico bomo torej
dali Glorijo na vrtu.
Je bila že prejšnji teden, razen
tega so Nejčeve fotke neostre.
Pa kaj čvekaš,
saj jih še videl nisi.
Če bi slikal s trotlkamero,
bi ti mogoče ratalo.
Veš kaj, na gobec te bom,
natakar falirani!
No, no, fantje, umirimo žago.
Je gola? –Kdo?
Ja, Glorija. –Ne, v halji je.
–V halji? Ne, ne, naj se slika
v prozornem negližeju.
–Ne bo šlo. Še za Playboy
se ni hotela sleči.
Lahko bi pa slikali Mimi
Podbregarjevo v tangicah
pa v modrčku,
za 300 tisoč.
Ne, tako slavna pa Mimi
sploh ni. 150 tisoč pa pika.
In naj ima rogljiček v eni roki,
kozarec mleka pa v drugi.
A naj jo že spet slikam
z rogljičkom v roki?
Ne, to je zato, ker bomo spet
imeli oglase za mlekarno
in pekarno. Ker jim je mlečna
afera zelo sklestila prodajo
pa še tisti ščurek
v žemlji jih je po glavi...
To je že tretja ženska, ki jo slikam
za naslovko s pecivom v roki.
Nejkec, kaj se sploh razburjaš.
Motiv je drugačen.
Zdaj ima žemlja namesto
kajzarca, a ne. No, vsi gremo
zdaj na delo. Nejkec,
pridi k meni malo kasneje.
Zdaj imam še par telefonov, prav?
Rumeno, rumeno, rumeno...
Ja super, odlično vam gre. Vi ste
prava mojstrica za te zadeve.
Bom kar nazaj dala lasek.
Tako, jaz vam bom zdaj
pokazala še eno vajo,
sicer je zelo nevarna
za zgodnjo nosečnost, ampak...
Za koga?
–Za vse. –Za plod?
Za plod, za mamo, za očeta, za...
–A si ti butasta ali kaj? Kako naj
bo vaja nevarna za očeta,
lepo te prosim, ki je teoretično
recimo zaplodil mojega
teoretičnega otroka? Kako?
Nekje sem slišala, da lahko
močno načne njegovo avro.
Ja, to, ja.
Kaj se imate pa vi za vmešavat?
Kot da verjamem v ta ezoterični
larifari, lepo vas prosim.
Nič, dost za danes.
Zdi se mi, da te šefica favorizira.
To bo dobro za tvojo kariero.
Dost vas imam. Jaz v taki
štali še nisem delal.
O, prav pašeš sem, mucek.
Lahko se furaš na Helmuta Newtona
kolikor hočeš, na čelu ti piše,
da si ključavničar.
Sori, Picasso.
Ko pride not en tak visok
malo temen tip s črnimi lasmi,
ko vpraša, kje sem, recite,
da me ni. –Dobro.
A se je tebi malo poslabšalo
zadnje čase?
Rudi, a te spet teroristi gonijo
ali kaj? –Frka bo, stari,
frka in to medcelinska.
A se spomniš ti mojega članka
o tihotapljenju eksotičnih živali?
–Niti ne.
Evo. Kako ne? Žena enega
veleposlanika je vrgla
aligatorčka v bajer samo zato,
ker se ga je naveličala.
Kako? A ni bil piton?
–Pet tujih agencij je povzelo
mojo novico. Zdaj imam
te ekstremistične črne panterje
že za sabo, razumeš.
Dobro jutro, sendviči, krofi,
zavitki! Kot ponavadi?
Kot ponavadi, pa saj ste
prvič tukaj.
Jaz sem Samo, Simona nadomeščam,
pustil mi je seznam pa...
Ta s tuno je moj. –Sirov je zame,
žepek je pa za Rudija.
Kaj pa krof?
–Verjetno je pomota.
Vas pospremim. Grem,
da bo Rudi zadovoljen.
Ja, pol pa srečno.
Krof, krof, krof bi rada. Tistega
s čokolado pa s cimetom.
A boste kakšen sok?
–Ne, hvala, samo vodo, prosim.
O, lejte ga! Lejte tega luštkanega
dojenčka! Joj, za žensko ni večje
sreče kot da ima otroka.
–No, kakor za koga.
Vam moram kar odkrito povedat,
da preziram starokopitne babnice,
ki mislijo, da je naše največje
poslanstvo rojevanje.
No ja, saj, včasih ne gre, ne.
–Kaj da ne gre? A meni da ne gre?
Saj vem, kaj govorijo, samo...
Jaz sem mislila samo pač, z vsakim
letom je malo težje, ne.
Ej, da se vam ne bo kaj zgodilo.
Z vsakim letom!
To ne bo zadnji, ki bo
pod kritično mejo.
Še leta bom plačevala
za nuhalno svetlino.
Rudi, pridi, je že šel.
A? Aa? Kaj je, me je zasledoval
ali me ni?
O, je, je, pa žepek ti je prinesel.
–Sigurno je zastrupljen.
A se je tebi čisto zmešalo
ali kaj? –Daj pomiri se,
tip je Simonov kolega, Štajerc.
A ja, a ja? Bom jaz dal tole
na analizo. In če je tlele
noter strup, bom jaz zahteval
dodatek za varnost.
Ja, ja, raziskovalni novinarji
nismo nikjer več varni.
Rumeno, rumeno, rumeno...
Tako se mi zdi nekako
čudno motena. –Motena?
Ne zdi se mi ostra, Nejkec.
Motna mislite. Ne, ne,
pa saj je kristalno ostra,
vsak mozolj se vidi
na njenem nosu.
Samo še zblurat jo bo treba,
pa bo.
Zanimivo. Če jo gledam samo
z enim očesom, je okej,
če pa jo gledam z obema
očesovoma, je pa motena.
Mogoče vam je pa padla leča ven.
–Ja, imaš prav!
Kako si sploh zvedel,
da imam lečo? –Samo ugibam.
Sicer pa sem že srečal ženske,
ki so imele raznobarvne oči.
Ah oui?
Tako kot vi zdaj. Eno oko
je modro kot nebo,
drugo pa črno kot premog.
O, Nejkec, ti si pa poet.
Nikomur ne povej,
da nosim barvaste leče, prav?
Sicer pa me lahko tikaš.
Prav, gospa urednica.
–Ne, kar Marta mi reci.
Zelo pazim na distanco.
Nekateri ljudje sploh ne vedo,
kje so meje, če jih tikaš, ampak
tebe res imam za kolegota.
Hvala, Marta. Kaj če bi
vam jaz poiskal lečo?
Ja, prosim, ja. Ni čudno,
da mi ven letijo leče,
če moram imeti v tej redakciji
na špecljih. –Na pecljih.
Oui, oui, tout le temps na peclji'.
Nejkec!
O, bučko, pazi, pazi,
zelo mehka in drobcena je.
Bom popazil, brez skrbi.
Senzacijo imam! Noro!
Tema tedna, ma kaj,
tema tedna, tema leta!
Nejc, kaj počneš?
Monika!
Monique, kaj pa ti tukaj?
Zakaj nisi na bolniški?
Senzacijo imam.
–Kakšno pa?
Glorija pričakuje. –Koga?
–Otroka.. –Čigavega?
Svojega.
Od kod prihaja ta otrok,
kam je sploh šel?
Dajmo takoj objavit.
Če ne bomo mi objavili,
bojo objavili pri Rumenem listu.
–Pa kaj je sploh tukaj za objavljat!
Kaj pričakuje otroka, saj vsi
vemo, da Glorija nima otrok!
Pa merde alors!
Javni interes je evangelij
za pršice iz rjuh.
Mrhovinarstvo in nevoščljivost
sta naš vsakdanji kruh.
Zato vas bomo v vaše dobro
imeli vedno na očeh,
da vas sklatimo z neba,
da vas povaljamo po tleh.
Rumeno...
Menstruacija predsednikove doge.
Kdo je zlezel med čigave noge?
Krap je zgrabil ribiča za penis.
Zapornike tolaži ženski tenis.
Javnost mora biti obveščena,
da prva dama jaha kot nobena.
Znan novinar žrtev paparazza.
Družino je razdrla naša raca.
Rumeno, rumeno, rumeno...